[ Pobierz całość w formacie PDF ]
doÏivetje po0 astnega gorja tako dokonãno pretreslo, da
233
NEKROPOLA
BESeDA
bi ga rad v kali zatrl, vsesal se je vate smrad po razkro-
ju, smrad gnoja in griÏe, v katerem smo delali in spali, in
z vsem svojim bitjem se upira0 milosti za pleme, ki je
takó zastrupilo in zasmradilo Evropo in svet. Razumem
te, a hkrati vem, da nisi moder, in mi je Ïal, da te ni veã,
ker bi se jutri zapeljal do tvoje ambulante tudi zavoljo
ãetrte izdaje tvoje knjige. Takó pa si zame tudi André
Ragot, zdravnik v Sensu, a predvsem si 0 e zmeraj mla-
di moÏ v lesenih coklah, v zebri, zavoljo odpete srajce
skoraj fantovski, poÏrtvovalen zdravnik, ki se ne ustra0 i
tifusa, obenem pa mladostno strasten francoski ãlovek,
ki je zaverovan v svojo domovino in v prostost duha.
BliÏji si mi kakor tisti, ki so mi blizu, a so zunaj na0 e
skrivnosti.
Îe dolgo je, kar sem ugasil luãko pod ogledalcem in
zdaj bom legel, a za trenutek mi je v0 eã opazovati 0 oto-
re. Skoraj vse je Ïe posrkal mrak, iz enega pa uhaja 0 irok
pas svetlobe. Prikliãe mi ko0 ati lisiãji rep, katerega je ujel
moj levi Ïaromet na kriÏi0 ãu v ·tanjelu. Prekasno je in
nobeden se ne igra med 0 otori kakor snoãi v Tübingenu.
·otor, ki mi je najbliÏji, je na moji levi, pet ali 0 est oseb
sedi na upogljivih stolãkih okoli nizke mizice. Tiho go-
vorijo, da ne morem razloãiti, kak0 ne narodnosti so, a
navsezadnje nima prav nobenega pomena, ãe so Nor-
veÏani ali Holandci. Morebiti jih je pripeljala potreba,
da se na tem koncu Evrope zavejo soÏitja z naravo in
234
NEKROPOLA
BESeDA
zdaj v ti0 ini prislu0 kujejo njeni skriti oddaji. Morebiti pa
vejo tudi za velike zaãetnice N. N. in so obiskali pa0 tne
tam zgoraj, pa se bodo ponoãi neverjetne podobe ujele
v njihove sanje. Vez z naravo se je zdaj pretrgala in jo
bodo spet na0 li, ko bodo v fjordih, ob tulipanih ali pod
lopatami mlinov na veter. Zdaj v temi spo0 tljivo molãi-
jo ob skrivnosti zemlje in poboãja, ki nevidno zaslanja
platnena bivali0 ãa nomadov dvajsetega stoletja.
NajbrÏ se mi ni sanjalo, verjetno so se vtisi z vãeraj0 -
njega obiska v polsnu vpletli med sence, ki mi jih je pri-
nesla markirchska noã, preden sem zaspal. Pa tudi se ne
zavedam, da bi slabo spal, ne da bi se kakor v campingu
v Tübingenu prebudil, ker sem se zavoljo nemirnega
spanja na ozkem leÏi0 ãu nerodno obraãal. Menda sem
o tem razmi0 ljal, ko sem bil napol buden, zdaj pa je noã
mimo in vidim podobe kakor skozi gosto tanãico prav-
kar prebujenega spomina. Takó se mi zdi, kakor da sem
se ponoãi skril v barako in poãakal, da je ãuvaj zaklenil
vrata zapu0 ãene staje. Kako naj si misli, da se je nekomu
zahotelo prebiti noã v gluhem rezervatu; saj ni ãuvaj v
Louvru, kjer mora varovati znamenita platna. Tukaj ni
slik, ki bi koga skominalo po njih. Da, bilo je, kakor da
sem sredi noãi stopil iz barake in se ustavil na pa0 tnu.
Na moji desni strani se je tema ujela v kljun vé0 al in se
zgostila, pod mano se po ozkih ravnicah vse dol po bre-
235
NEKROPOLA
BESeDA
gu tesnijo ãrtaste postave. Ker ni veã barak, je ob strani
praznina, vrste kakor po navadi ti0 ãijo skupaj, da bi se
ogrele. A ne nihajo sem in tja. Nepremiãne so, sence, ki
so obleãene v ra0 evino, a se jih blago ne dotika. Visi z
njihovih ramen kakor na zobeh lesenih grabelj, kakor
na lesenih obe0 alnikih, ki se ostro zaãrtavajo v ohlapno
tkanino. In nikogar ni, ki bi bil najavljen, da bo pregle-
doval vrste po terasah. Samó jaz sem tam. A ãeprav sem
loãen od njih, vem, da nisem obiskovalec, zavoljo kate-
rega proti svoji volji stojijo tam. Vendar se hkrati zbudi
nerazloãen obãutek krivde. In ne da bi se utegnil poglo-
biti vanj in raziskati njegove skrite silnice, se mi prikaÏe
Leif ob dolgi mizi, vidim vrste teles, ki naga stojijo na
soncu in ãakajo na pregled, kakor da gre za odloãilno
selekcijo. A jaz tam kot tolmaã, niãesar ne odloãam.
Nikomur ne 0 kodim. Pa tudi Leifove kliniãne odloãitve
so navsezadnje odvisne od hitre optiãne presoje: 0 tevi-
lo ne dopu0 ãa drugaãne metode. Zakaj potem nemi
hlad postrojenih vrst? Pa saj niso zbrane zavoljo mene,
pomislim. Vsako noã se tako snidejo, potem ko Ïivi obi-
skovalci zapustijo terase. S svojim nastopom spet ovred-
notijo tla, po katerih so se sprehajala poletna obuvala. In
stojijo nemi kakor osiroteli bizantinski svetniki in upor-
no gledajo predse. Vendar bi se vsaj kdo lahko ozrl in z
gibom glave pokazal, da me je videl, ãeprav bi bila ob-
sodba v steklenem pogledu. Vse bi bilo bolj0 e kakor
236
NEKROPOLA
BESeDA
hladna prezrtost. A ãesa me krivite? Zakaj pustite, da
stopam kakor tujec mimo vas navzdol po stopni0 ãu? In
tudi vi, ki ste pri0 li iz na0 ega bloka? Saj smo vsi skupaj
sedeli ali leÏali v prahu pred blokom. Kaj nismo? PriÏe-
mali smo ude k zemlji v upanju, da se bo vanje ujel rahel
val zdravilnega Ïarãenja oddaljene rude, skrivnostni val,
ki bo premagal debele kamnite sklade in nerodovitna
tabori0 ãna tla in obseval na0 a atrofiãna tkiva. Kaj nismo
skupaj leÏali? A ne, morebiti je bilo na0 e leÏanje pred-
vsem izraz dokonãne vdanosti, samogibne Ïelje po po-
ãitku, v katerem je zdruÏitev z zemeljsko snovjo prepro-
sto in zakljuãno pomirjenje vseh nasprotstev in odstra-
nitev vseh glasov. Na0 a negibnost je bila podobna Ïde-
nju starãkov, katerim so se izsu0 ile Ïile in ovenele mi0 i-
ce. Ne ne, saj njih ne oblega obãutek popolne izvotlje-
nosti, sprejemanje bliÏajoãega se poãitka pri njih ni veã
zavestno, medtem ko telo, ki se zlekne v prah, dobro vé
za premikanje in zaposlenost gruã na ozkem pasu pred
barako. Ni bilo tako? Kaj nismo bili znotraj vsi budni?
Saj dokler ne doseÏe doloãene stopnje, glad ne utruja in
ne mrtviãi, ampak sili telesa v nerazsodno gibanje, v
razburjeno beganje. PoÏeljivost prebavnih celic se
prenese v vid in sluh, ki sta razdraÏeno na preÏi, da bi
prestregla najrahlej0 i spodbuden odsev in 0 um. Vsakdo
seveda dokonãno in z vsem svojim bitjem vé, da ne
more biti in ne bo nobene spremembe, nobenega
237
NEKROPOLA
BESeDA
preseneãenja, a videti je, da Ïe preÏanje samo izpolni
neko potrebo nezado0 ãenega organizma. Recimo, ko
pogledi sledijo pogajanjem pri zamenjavi komisa za ci-
garete. Kruha je skoraj za cel obrok, to se pravi, da ima
povr0 ino navadne razglednice in je dva prsta debel.
Podoben je ãetrtini stare opeke, samó da je sesu0 en in
razpokan, ob robovih pa zlizan, ker ga je imel lastnik v
nedrju pod srajco, da bi mu ga kdo ponoãi ne sunil. A
pravi kos komisa je. In preÏeãe oãi ne morejo dojeti,
kakó se mu je moã odreãi za ducat mahork. Oãi ne mo-
rejo in ne morejo razumeti strastnega kadilca in nemir-
no sledijo razburjenim gibom njegovih prstov, medtem
ko se oglato Adamovo jabolko vzpne pred goltancem,
ker se je po grlu samogibno potoãila slina. Seveda se
takrat iz skupne napetosti porodi tudi obsodba tistega,
ki si bo zaigral edino rahlo moÏnost preÏivetja, vendar
vse oãi spremljajo novega lastnika, ki ti0 ãi k prsim kos
razbrazdane opeke in gre skozi gruãe, da bi brez priã in
poãasi oku0 al vsak posamezen griÏljaj. Da, kaj nismo vsi
skupaj podlegali pridu0 enim krikom snovi v nas? Kaj
nismo bili vsi enako ranljivi? In stal sem na stopnicah v
vi0 ini na0 ega bloka in zdelo se mi je, da so moja vpra0 a-
nja napisi iz svetlih neonskih ãrk v zraku sredi planin-
ske noãi, postrojene vrste jih imajo pred sabo, a so vse-
eno neme. Zakaj se ne premaknejo, zakaj kaj ne vzklik-
nejo? A ne, bolj0 e da ne. Gibanje nerazsodne mnoÏice
238
NEKROPOLA
BESeDA
me niã manj ne vznemirja. Pa saj vem, saj vem, sem ta-
krat nenadoma 0 epnil, zavoljo komisa, ki sem ga priba-
rantal s cigaretami, ste oddaljeni in hladni. Naj tudi
pred vami priznam svoj greh? A bilo je samó enkrat. En-
krat samkrat. O, vem, kaj mislite. Da nisem potem veã
pri0 el do cigaret. Saj, nobenega poro0 tva nimam, da me
[ Pobierz całość w formacie PDF ]