[ Pobierz całość w formacie PDF ]
go, a nje ne, nje ne; njo so samo zabavale. Saj je vendar
gledala imenitni hotel v Îvarovljah in videla najlep0 o
hi0 o, najveãje posestvo v ·mihelu, vse Ïe zdaj ali v krat-
kem ãasu Ivanovo last. Oh, kako kratkovidni so moÏje,
ki mislijo, da bodo preslepili svoje Ïenice!
213
TUJSKI PROMET
BESeDA
X
astran Ur0 ine zapu0 ãine si je najel Ivan odvetnika,
Zin ovadba je 0 la na sodi0 ãe.
Major Rabiã pa je najel na Ivanov raãun delavcev, da
se napravi sankali0 ãe. Kmalu se je vila dolga drãa po
brdu, tu brzo, tam polagoma, skozi gozd in po planem.
Nekaj drevja se je posekalo; vendar ga je ostalo 0 e dosti
ob robovih, da si je mogel kak sankaã zlomiti roko ali
nogo. Gospod major je vodil kot strokovnjak vso napra-
vo in naroãil medtem na Gornjem ·tajerskem dvoje
smuãi, ene zase, druge za gospo Korbinovo, ki je imela
zdaj nove skrbi, ker si je morala omisliti za sankanje pri-
merno obleko.
Gospod major je obiskaval Korbinove dan na dan, in
dolge ure so presedevali pri igri. Zefa je bila tako prijaz-
na z njim, da se je zaãel Ivan na tihem, potem pa tudi na
glas proti njej jeziti.
»Kaj pa hoãem,« se je zagovarjala ona, »ko je pa on
tako prijazen! Ti, Ivan, se pa nikar ne sme0 i vprião go-
sta s svojo jezo!«
Veselila se je sama pri sebi moÏeve ljubosumnosti; ãe
jo je pa pokazal, se mu je smejala, ãe0 da njenega srca ne
214
TUJSKI PROMET
BESeDA
vznemirja tak starec niã, in sprejemala je naprej s hva-
leÏnostjo poklone, s katerimi jo je obsipal gospod major.
Ivan je spoznal Ïalosten, da Ïena nima zanj srca, da
nima prave pameti, da ne pozna hvaleÏnosti, da je je
zgolj sebiãen pohlep po uÏivanju. Odtujeval se ji je bolj
in bolj, in kadar je gledal njeno neãimrno poãenjanje in
poslu0 al neteãno govorjenje, mu je zamrzela, da je beÏal
od nje. Ljubosumnost ga je gnala spet na njeno stran,
ker mu je draÏila domi0 ljijo s slikami vseh moÏnih do-
godkov. Tako se je odpravil Ivan veãkrat od doma po
svojih poslih in se vrnil na pol pota in hitel domov. âe ni
takoj dobil Ïene, jo je vznemirjen iskal; ãe jo je zagledal
doma, se je spet obrnil in od0 el, da bi je ne gledal. Naj-
bolj mu je presedala igra z njo in majorjem. Odtegoval
se je, kolikor je mogel; vedno pa ga je potegnilo razdra-
Ïeno ãustvo k mizi, kjer je dvorjanil major in se je otroã-
je smejala Zefa. Vedno je obsedel tudi Ivan. Igral je ne-
voljen, govoril pikro in prosojno in meril zdaj na Ïeno,
zdaj na majorja, ki sta se dobrovoljno posmehovala in
poÏirala zabavljive besede. Vmes je silil majorja piti in
pil sam, da je laÏe govoril naravnost in da je topil nevo-
ljo.
Medtem so do0 le smuãi s ·tajerskega; novine so uda-
rile v boben, in sankali0 ãe se je odprlo. Stalna sankaãa
sta bila major in gospa Korbinova, major uãitelj, ona
uãenka. Semtertja je pri0 lo tudi kaj tujcev, in ob nede-
215
TUJSKI PROMET
BESeDA
ljah je pritisnila domaãa mladina s svojim preprostim
orodjem. Z zmagonosno eleganco je smuãala gospa
Korbinova, s strokovnja0 ko samozavestjo gospod major,
z veselim kriãanjem va0 ka mladina. Kadar so pridrãali v
dolino, je bilo pravo veselje v kraju, in priãel se je tisti
preteÏni del sankanja, ki edini ima za zdravje pomen:
sopihali so navkreber in vlaãili smuãi za seboj.
Mlada, ãvrsta, spretna gospa Korbinova je bila kma-
lu najbolj0 a sankaãka, in zdaj je ni bilo spraviti s san-
kali0 ãa. Kako je vabila Ivana, da naj jo pride vsaj gledat,
kako smelo drãi s hriba v dol! Toda Ivanu je presedalo
sankali0 ãe, ki ga je toliko stalo, s sankanjem vred. Go-
stov ni prihajalo toliko, kakor so se bili nadejali; tako je
ostajala pripravljena jed, in v pijaãi je bila gospoda
zmernej0 a, nego je bilo Ïeleti; kazalo je spet na zgubo.
Ivana ni veselilo nobeno delo veã. Videl je, kako mu
izpodleta naãrt za naãrtom, kako brezuspe0 en je gospo-
darjev trud poleg tak0 ne gospodinje, kako se pogreza
posestvo bolj in bolj v dolgove. Pravih prijateljev ni imel.
Od kmetskih vrstnikov se je bil oddaljil, za gosposke ni
maral, in v druÏbi je rinila Ïena sebe naprej, njega v
ozadje. Da bi se zatekel k materi, ga je bilo sram, in bal
se je oãitanja, da mu je ona Ïe vse te nadloge preroko-
vala. In ãe bi mu tudi niãesar ne oponesla, ali bi mu ne
obteÏila srca 0 e bolj njena onemogla Ïalost? In kaj bi mu
pomagal njen jok? Sam si je bil naloÏil breme; sam ga je
216
TUJSKI PROMET
BESeDA
hotel nositi. A za enega ãloveka je bilo preteÏko. Tako je
hodil Ivan okrog ali posedal in premi0 ljeval svoje zgre-
0 eno Ïivljenje. Vãasih se je lotil kak0 nega opravila in ga
kmalu spet opustil. Ogibal se je znancev in taval sam
brez cilja, sklonjen na mraãne misli, po okolici, koder je
slutil, da ga nihãe ne sreãa.
»Kako je, Ivan?« ga je ustavila nekega popoldne Mi-
cika, ki ga je bila do0 la neopaÏena.
»E, tako, Micika,« je dejal Ivan in porinil klobuk s ãela
nazaj.
»Ti se niã ne sanka0 ?«
»Saj se sanka Ïena za dva.«
»In kako lepo se sanka gospa! To se mora priznati. Jaz
bi si nikoli ne upala.«
»In kako vriska! Saj se noter do sem sli0 i. Kaj pa
gospod Strada?«
»Mislim, da se bova vzela,« je dejala Micika zardela in
pobesila oãi. »Kaj pa hoãem? Prijazen moÏ je in tako do-
maã, niã gosposki. Doma mi na moã svetujejo. Andrej je
zdaj pri njem v Ajdov0 ãini.«
»Glej, da se ne bo0 kesala!«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]